Z Gregorjem sva na brzino sklenila, da jo mahneva v hrib. In to ne kamorkoli - temveč kar na Kredarico. Zame prvi zimski vzpon pa ni minil brez zapletov, a na koncu sva vendarle uspešno premagala vse strmine.

Od starega leta sem se lepo poslovil. S kolegi smo odšli na zadnji (zdaj že lanski) pohod na Snežnik, kralja našega Krasa. Dan se je začel z zvezdnatim nebom, med potjo pa nas je ves čas spremljala nizka oblačnost in na koncu še močan, mrzel veter.

Z Gregorjem sva jo, slabi vremenski napovedi navkljub, mahnila na Peco. Naš najvzhodnejši dvatisočak pa nama je v zahvalo prihranil slabo vreme za zadnje metre povratka.

Optimističen pravi, da sem uspešno prišel na naslednjega dvatisočaka; pesimističen pa pravi, da mi ni uspelo priti na cilj. Zadeva je taka, da sem prejšnji vikend z Gregorjem in Alešem spet mahnil v hribe. Onadva sta splezala na Veliko Babo (po novi centralni smeri), meni pa je uspelo priti na Ledinski vrh.

Krojaček v Andresenovi pravljici je na pas napisal "7 na en mah", žal tega zase ne morem reči. So pa prejšnji vikend padli trije dvatisočaki: Viševnik, mali Draški vrh in za konec še veliki Draški vrh. Pot pa večinoma neoznačena.

Gregorju sem rekel, da grem z njim v hribe ampak največ za 4 ure vzpona. Šli smo na Ojstrico, pa smo namesto predvidenih 8 ur kolovratili celih 12.

Že celo poletje sem planiral, da bom s kolegi šel na Storžič, pa nekako ni šlo. No, to nedeljo pa ni bilo nobenega razloga, da ne bi krenili.

Tokrat z Mikejem iz Švedske.

Zgodnje vstajanje me je nagradilo s fantastičnim razgledom.