Pršut, salame in klobase - bile bi bolj kilave, če ne bi poznali dimljenja. Pa vendar se dimljenje ne konča pri svinjini. Tokrat sva z Aleksandrom (na njegovo pobudo) dimila nekaj morskih in nekaj sladkovodnih rib.

Razlika med dimljenjem klobas in dimljenjem, ki sva ga izvajala midva, je v temperaturi dima. Običajno dimljenje se izvaja pri hladnem dimu, da meso ostane surovo in se zgolj navzame vonja in okusa dima. Nato pa (oz. seveda že hkrati) se meso suši, da postane trajno. Vroče dimljenje pa ima za cilj tudi kuhanje mesa, saj ga običajno takoj pojemo.

Če je za hladno dimljenje klobas uporabljena kar cela soba (saj pogosto dimimo velike količine mesa naenkrat), pa za vroče uporabimo posebno napravo, ki nekako spominja na sodček in je manjša od pralnega stroja.

Na dnu ima prostor za ogenj oz. žerjavico, nad njim lovilec maščobe (v katerega lahko dodamo tudi vino ali vodo), ter eno ali več mrež, na katere naložimo meso ali ribe. Na vrhu seveda pride pokrov z zračnikom, da lahko uravnavamo temperaturo dima, ki jo kaže vgrajeni termometer.

Priprava mesa je za dimljenje dokaj enostavna, saj je glavni adut okusa vonj po dimu. Vendar, tako kot povsod, to še zdaleč ni vse! Prvenstveno meso operemo, posušimo in dobro nasolimo. Odvisno od vrste, meso tudi začinimo s suhimi začimbami, tako, da jih vtremo vanj. Običajno uporabimo precej aromatične začimbe, saj jih dim drugače nadvlada. Tako nasoljeno in začinjeno meso nato pustimo čez noč (ali vsaj nekaj ur) v hladilniku.

Preden meso začnemo prekajevati ga speremo in dobro osušimo, oboje je zelo pomembno, saj je drugače lahko preslano in neustrezno dimljeno.

Sledi dimljenje. Odvisno od debeline in vrste mesa, dimimo med pol in eno uro, po potrebi lahko tudi dlje. Najboljša temperatura je med 80° in 100°C, saj se drugače meso prehitro suši. Da preprečimo prehitro sušenje (cilj je kuhano meso in ne osušeno) v lovilec maščobe natočimo vodo in vino. Lahko dodamo tudi aromatično začimbo, če želimo. Da po koncu dimljenja ne bo preveč posla s čiščenjem, lovilec obložimo z alu folijo.

Ko je meso prekajeno (in tudi skuhano) ga lahko še toplega serviramo, čeprav to zaradi narave dimljenja (ki ga moramo opraviti na prostem) pogosto pomeni, da jemo na prostem. Meso lahko sicer v hladilniku počaka tudi precej dolgo, saj je dim zelo dober konzervans in se zlepa ne bo pokvarilo.

Kot sem že napisal, sem sam pripravil brancine, medtem, ko je imel Aleksander file lososa in nekaj potočnih postrvi. Jaz sem se odločil za fileje, Aleksander pa je dimil cele ribe (brez glave in drobovja seveda). Fileji so hitro končani. Dobre pol ure in so nared za na mizo, cela riba pa zahteva celo uro.

Okus tako pripravljenega mesa je božanski, za tiste seveda, ki jim je dimljeno meso okusno. Edina težava je v tem, da oblačila v katerih smo dimili sodijo ob koncu le še v pralni stroj.