Ker me je kmalu po novem letu čakala službena pot v Rusijo, sem se takoj lotil fotografiranja. V mislih sem imel nekaj precej mrzlega, ledenega in sneženega. Zato sem se lotil blejskega Vintgarja, ki je sicer pozimi uradno zaprt, pa zato nič manj lep.

Že takoj po prvih nekaj metrih poti sem ugotovil zakaj je pozimi Vintgar zaprt: plazovi (zemeljski) in črvi ter trohnoba so zdelali brvi in poti, da so na nekaterih mestih kar težko prehodne in celo nevarne.

No, ampak to me ni ustavilo in sledilo je nekaj res lepih, hladnih posnetkov.

Zanimivo pri vsej stvari pa je bilo, da sem pričakoval, da bom v Vintgarju sam. Kakšna zmota! Kljub uradno zaprti poti, se je turistov trlo. In kar je najbolj grozno, nekatere dame so bile obute samo v salonarje, čeprav je bilo povsod polno ledu.

Drugi izlet pa sem si privoščil po vrnitvi iz Rusije. Ko sem bil na daljnem severu (in peklenskem mrazu -25°C) sem po internetu spremljal temperature doma in se veselil, da doma ni bilo dosti topleje. Moje želje so se uresničevale - led je začel oklepati našega lepotca, slap Peričnik namreč.

Res je, da pri njem pozimi še nisem bil, sem pa videl Markove slike in zdelo se mi je, da mora biti veličasten.

In je bil!

Vstal sem že ob 5ih in se še v mraku odpeljal do konca Mojstrane. Cesta je namreč od tam, do planinskega doma v Vratih, zaprta in prevozna le z dobrim terencem. Zato se je bilo treba odpraviti peš. Po slabi uri hoje od konca Mojstrane sem uzrl veličastne sveče, nekatere tudi večje od 10m. Že sam pogled nanje mi je vzel sapo!

Toda jaz sem bil pripravljen! S seboj sem imel čelado in dereze. Čelado bolj za šminko medtem, ko so mi dereze prišle še kako prav. Brez njih bi težko prišel do gornjega slapu. Žal pa je bilo pri zgonjem slapu stanje bolj klavrno. Očitno je bila rahla otoplitev, ki je prišla z menoj iz Rusije, dovolj, da se je skoraj cela stena sveč sesula in tako sem se samo žalostno obrnil nazaj. Je bilo prenevarno in nič posebej lepo.

Sem pa zato toliko več časa posvetil spodnjemu slapu. Nekako pa mi ni uspelo izbrati ustreznega kota, tako, da sem zadovoljen le z nekaj svečami, ki sem jih poslikal.

In, žalostno, toda resnično - domov me je prgnala ura. Ker sem obljubil, da bom doma že za kosilo, sem se moral odpraviti, čeprav bi še kako rad nadaljeval.

Torej me ob naslednji ohladitvi čaka ponovitev...