V najstniških letih sem preigral mnogo iger. Najprej na Spectrumu in nato na Atariju. (O tem sem že pisal.)

Z odhodom na faks sem igračarske računalnike zamenjal za "resnega" PCja in za kratko obdobje pozabil na igranje (no ja, kakšen Tetris je še padel). Vendar pa sem bil vedno pripravljen, da se vrnem na igričarsko sceno. In ko so se SoundBlasterji dovolj pocenili in so v moj doseg prišle spodobne VGA grafične kartice sem PCja spremenil v mašino za igranje (originalni SoundBlaster z 8 bitnim stereo zvokom in Trident VGA grafično kartico s 512kB video pomnilnika).

Wolfenstein, nato Doom in še in še. Ahhhh, dobra '90 leta.

Z Windowsi 95 in še boljšimi grafikami in soundblasterji so igre postajale čedalje zahtevnejše.

No, da dolgo zgodbo skrajšam, leta 2002 je prišla na trg Warcraft III. Pred tem se bil privrženec originalnega Warcrafta in Starcrafta in sem takoj zagrabil. Ker pa sem takrat že imel familijo sem igranje moral prilagoditi in sčasoma celo opustiti.

Do pred nekaj dnevi.

Moj sine se že dobra dva meseca (ali pa še dlje) z dedijem igra World of Warcraft in ko sem ju gledal, kako špilata, je pod prsti zasrbelo tudi mene. Ker sem v preteklosti špilal skrekane špile sem se tokrat odločil, da popravim škodo in kupim original Warcraft III in Warcraft III: The Frozen Throne ekspanzijo.