Stal sem na vrhu in s solzami v očeh strmel v dolino - na prehojeno pot - ter podoživljal trenutke: dobre in slabe. Take preizkušnje še nisem imel, res pa je, da sem se na pot podal precej nepripravljen.

V četrtek sva z Gregorjem en drugemu jamrala, da imava dost slabega zraka v pisarni in sklenila, da greva na sneg. Nekam visoko. Hitro sem nafehtal dan dopusta in je bilo zmenjeno.

Seveda Gregor ne bi bil Gregor, če ne bi silil najvišje - jaz pa (bumbar) sem pristal.

Torej sva dan po mojem godu zgodaj zjutraj mahnila od doma in se zapeljala do Kovinarske koče v Krmi. Tam je že čakalo nekaj avtomobilov, čeprav je bil petek. Napoved je bila prekrasna, sončno cel dan - in jutro je bilo fantastično. Začela sva zmerno in po dveh urah že zrla v Krmo zvrha. Po treh urah naju je pobožalo sonce in, ravno prav za malico, sva prišla do pastirske (?) koče. Pojedla sva vsak svojo porcijo in se odpravila naprej. Sonce je prijetno grelo in sneg je postajal mehkejši s tem pa tudi koraki težji.

Že kmalu po malici me je začelo zvijat po trebuhu, a si tega nisem preveč jemal k srcu. Dokler nisva prišla pod Kalvarijo. Poln nahrbtnik in dodatne 4 kg foto opreme so naredili svoje. Zaradi moje slabe pripravljenosti sva imela več postankov, tisti pod Kalvarijo pa je bil med vsemi najdaljši. V moji glavi je vrelo, v črevesju brbotalo in v mišicah trgalo - v sebi sem bil bitko: naprej ali nazaj? Fizično (pa tudi psihično) sem omagal in Gregorju naznanil, da grem nazaj v dolino.

Vendar je Gregor mojster prepričevanja in ne prizna rad poraza. Z vztrajnim prepričevanjem in vzpodbudo je dosegel, da sem se nehal smiliti sam sebi in vstal. Ko pa si je oprtal še moj stativ in v nahrbtnik potisnil moj aparat, sva lahko krenila naprej. Štiri kile lažji in poln vzpodbudnih besed sem jo pridno mahal za njim in po osmih urah (ja, trajalo je toliko z vsemi postanki) sva ugledala vetrnice.

Ni se mi še zgodilo, da bi zajokal na cilju poti, tokrat sem prvič. Od samega presenečenja nad seboj, seveda. Ves trud pa je bil poplačan s fantastičnim sončnim zahodom in naslednje jutro vzhodom.

Na Kredarici smo prenočili štirje in to v neogrevanih sobah, kjer je bilo okoli 0°C. V dobri spalni vreči in s štirimi dekami sem spal kot dojenček, medtem ko je Gregor zmrzoval, kljub oblečenim vsem oblačilom, saj svoje spalke ni vzel.

Spust nazaj je bil precej lažji, čeprav še vedno naporen in neznansko dolg. Med potjo nazaj sva srečala med 150 in 200 pohodniki, ki so se napotili po isti poti kot midva. Žal jih je vse čakal bolj turoben, čeprav toplejši, dan, kot sva ga imela midva.

Gregor pa si je za posladek privoščil še kratek vzpon na zaledenelem slapu, toliko, da je preveril, če še zna.