Kar gomazelo je po meni, ko sem prejšnji teden razmišljal kam jo tokrat mahnemo. Hribi.net so odlično izhodišče za iskanje "uhojenih" gorskih izletov. Tudi kakšen manj uhojen se najde.

Zaželel sem si krajši izlet 3-4 ure nekje v Kamniških alpah. In v oko je padla Velika Baba. Tudi Gregorju ampak ta ni zadovoljen s hribolazenjem - tokrat je želel plezati. Našel je Aleša, da je imel navezo, drugi pa so vsi odpovedali in tako sem jo jaz mahnil proti cilju sam.

Da pa ne bi prišel prehitro (onadva sta imela cca 5-6 ur plezanja pred seboj), me je Gregor poslal mimo Češke koče do Kranjske koče na Ledinah in nato proti V. Babi. In zamolčal mi je, koliko je vmes zajl in klinov.

Ko sem plezal skozi Žrelo, mi je srce nabijalo ves čas preko 150/min zajl pa sem se oklepal kot klop. Še huje je bilo, da sem bil sam, pa prvič v takih zajlah. No, saj sem že videl kakšno, ampak tokrat je plezanje otežila megla, ki je skale in zajle naredila mokre in spolzke. Pa sem vendar uspel in prišel do Ledin (saj v resnici pot nazaj ni bila opcija).

Malo počitka in malica, pa sem jo mahnil na Jezerski preval. Na Babo sem se namenil po avstrijski strani, kjer je pot lahka. In po zelo strmem spustu po melišču z Jezerskega prevala sem stopil na pobočja Babe. Pa nisem prišel daleč! Na poti je skala, pod katero se je treba malo skloniti, da prideš pod njo na drugo stran. Tam se tudi priključi zelo zahtevna slovenska pot, ki se konča s 30m zajle po zelo strmem gladkem pobočju. In ko sem se sklonil, so se mi zatresle noge in telo ni hotelo naprej. Utrujenost in pogled na strmino sta mi vzela pogum. Stopil sem nazaj in v trmi poskusil obkrožiti skalo z zgornje strani, kar mi je celo uspelo, a nekaj mi je reklo, da ne smem dalje in sem ta glas po nekaj notranjega boja ubogal.

Spravil sem se nazaj na sedlo in nato na Ledinski vrh, kjer sem pomalical drugi sendvič in popil pivičko. Ravno, ko sem bil konec sta na vrh Babe priplezala Gregor in Aleš in smo se menili z vrha na vrh z glasnim kričanjem. Prav zabavno.

Spust nazaj mi je pokazal, da sem se pravilno odločil. Po kratkem počitku na Ledinah mi je odpovedalo koleno, tako, da sem zadni dve uri šepal po eni nogi in palicah.

Todi tokratni izlet se ni končal v predvidenem času - spet smo hodili celih 12 ur. Pa vendar je bilo super!

Prva zajla in stopnice.

Precej poti me je spremljala megla.

Prva tazaresna zajla.

Pot proti Žrelu in skozenj je bila posejana s klini in zajlami.

Velika Baba iz slovenske strani in smerokaz na Ledinah.

Odcep za slovensko smer na Babo in ledenik pod Skuto (tu sem nekoč smučal).

Jezersko sedlo

Velika Baba z avstrijske strani.

Pogled nazaj na melišče s pobočij V. Babe (do tu sem prišel).

V. Baba v oblakih slikana z Ledinskega vrha.

Skala (tu drobna pika) pred katero sem se obrnil nazaj.

Pot, kot jo je zabeležil GPS.