Že daljnega leta 2011 sem se odločil, da pojdem slikat ledenike, vulkane in, če mi bo sreča mila, tudi polarni sij. Žal sem z izletom moral počakati cela štiri leta, saj je bil že sam izlet precejšen finančni zalogaj, kaj šele vse ostale priprave, ki sodijo zraven.

Letalo sem vplačal že januarja in hotele med poletnimi počitnicami ter nestrpno čakal 12. september, ko sem odletel z ljubljanskega letališča. Žal so letala letela precej neugodno in sem prenočil ob letališču preden smo v nedeljo dopoldne pristali v Keflaviku.

Ko smo se vsi zbrali in prevzeli dve terenski vozili (Toyota Hillux), smo se iz Keflavika v dežju odpravili proti Reykjaviku. Prvi postanek je bil katedrala v centru Reykjavika, žal pa je bilo pred vhodom precej ljudi kar je otežilo prvo fotografiranje.

Sledila je daljša vožnja do kraja Selfoss s kratkim postankom na geotermalnih vrelcih, kjer smo iskali zanimive kompozicije med kadečimi skalmi in brbotajočem blatu.

Po prihodu v hotel oz. B&B smo se po kratkem postanku, da smo razložili kovčke, ponovno odpravili ven in v poznih urah tik pred povratkov uzrli naš prvi polarni sij. Žal smo bili precej blizu strjenega naselja zato posnetki niso bili kaj prida, pogled pa je bil veličasten.

Drugi dan smo se odpravili do velikega slapu Gullfoss, kjer se cela reka preliva preko 30m skalnega previsa. Žal nam je malce ponagajalo rosenje, pa ne tisto z neba temveč tisto, ki je nastajalov samem slapu in ga je veter nosil naravnost v naše objektive.

Raziskovanje okolice in izlet v notranjost Islandije, smo kronali z izletom na vulkanski rob s katerega se je odprl čudovit pogled na okolico, vključno s kraterskim jezerom. Zaradi strmega pobočja in zdrsnega pepela, po katerem smo se povzpeli na vrh, nanj niso prišli vsi udeleženci, čeprav je naj uspelo priti našemu najstarejšemu udeležencu (76 let). Vsi prepoteni in utrujeni smo si privoščili sendviče in se počasi odpravili še bolj v notranjost v upanju, da ob jezeru ugledamo (in posnamemo) severni sij.

In ta je bil veličasten!

Predstava se je pričela še preden je sonce popolnoma zašlo in je trajala celo noč. In sij je bil tako močan, da je razsvetljeval okolico skoraj kot polna luna. Videli smo plapolajoče zavese in barvne pasove - zelene in rdeče. Od samega navdušenja so dame v naši skupini vzdihovale in stokale, kot bi bile v postelji. Ura je bila že krepko čez 2 zjutraj, ko smo se vendarle spokali v avtomobila in jo krenili nazaj v B&B. In čakala nas je 2-in-pol urna vožnja!

Redko se zgodi, da na delavnicah jutra prespimo, no, tokrat smo ga! A naslednji dan ni bil nič manj naporen. Vožnje od lokacije do lokacije, po makedamskih cestah, in kratek postanek v zgodnjih popoldanskih urah za kosilo in naše spominske kartice so se pridno polnile s posnetki. Najbolj zabavno je bilo v Gaysír-u, kjer smo slikali slavni gejzir, ki je vsem ostalim dal ime. Zabavno je bilo to, da je, zaradi spremembe vetra dvakrat uspel z vročo vodo poškropiti neprevidne turiste. Verjame, da izkušnja ni bila ravno najprijetnejša, a videti je bilo, da nihče ni bil poškodovan.

Sledila je dolga pot, do kraja Vik in vmes smo se ustavili ob slapu Seljalandsfoss, ki je ob zahajajočem soncu žarel v ognjeno rdečih barvah! Prečudovit pogled! Žal, tudi tokrat ni šlo brez turistov, ki se jih je trlo kot mravelj. In ne dosti manj je bilo fotografov. X-)

Okolica kraja Vik je naravnost čudovita. Travniki, peščene plaže, ognjeniki, ledeniki in ledeniške doline, da ti ob pogledu na vse to igra srce - in poje fotoaparat. Le dreves je bolj malo in še ta so stisnjena ob vznožja pečin in dolinice med njimi.

Zadnja dva dni smo preživeli v okolici ledeniške lagune Jökullsárlón, kjer smo si (med drugim) privoščili (hudičevo drag) izlet s čolnom naravnost pod vznožje ledenika. In izkušnja je bila presenetljiva!

Po celodnevni vožnji zadnji dan proti letališču smo zvečer v orkanskem vetru poskušali s še zadnjim slikanjem polarnega sija. Žal je bila tokrat intenzivnost sončne nevihte nizka in posledično tudi polarni sij šibak.

Tudi tokrat pa ni šlo brez nezgod. Eden od kolegov je bil na obali nepreviden in njegov Nikon D800 je padel v morje. Žal kopanja ni preživel. Drugemu kolegu pa je zadnjo noč veter prevrnil stativ z nameščenim fotoaparatom, a jo je k sreči odnesel brez hujših posledic, le z nekaj praskami na aparatu.