Kar se tiče rekreacije, sem bolj lene sorte - no, vsaj bil sem!

Pred leti sem veliko kolesaril, pa lazil v hribe. Zadnje čase pa kar ni šlo, da bi se spravil v pogon. Ko sva z Goranom debatirala, kaj njemu ustreza, mi je odprl oči z naslednjo izjavo:

“Za dvoranske, skupinske športe sem preveč nezanesljiv, kolesarjenje mi vzame preveč časa, družina noče z menoj v hribe in tako mi preostane samo tek. Tečem lahko povsod, tudi na službeni poti! S seboj potrebujem zgolj kratke hlače in superge.”

Kar nekaj dni sem jo premleval, dokler nisem ugotovil, da se sklada z mojimi izkušnjami. In tako sem začel teči.

Pa, seveda, ni šlo vse gladko.

Na iPhone sem si naložil RunKeeper in Endomondo, obe odlični aplikaciji, a na koncu me je prepričal RunKeeper, ter začel s tekom.

Glavni motiv za rekreacijo je bil zmanjšanje obsega mojega trebuščka, zato sem se takoj prijavil (znotraj aplikacije) na treninge za hujšanje in se podal na cesto.

Prvi tek mi je dal misliti! Komaj sem odtekel tiste 4km in skoraj pustil dušo na poti. A trmast kot sem, sem vztrajal. Naslednjič sem izbral manj razgibano pot (šli smo na kratek oddih na morje) in pretekel celih 5km. Toliko, kot je od mene zahteval program. In naslednje dni prav tako, dokler nisem skoraj kolapsiral od izmučenosti. To mi je dalo misliti, da nekaj delam narobe. In sem začel s prebiranjem informacij na internetu. Kmalu sem ugotovil, da moj pristop ni bil pravi. To, da sem se priključil programu za hujšanje, ko sploh še nisem znal teči, je bilo preveč za moje nepripravljeno telo.

A, da ne znam teči? Hmm, no ja, ni tako enostavno kot se sliši! Teče resda lahko vsak (ki ima kolikor toliko normalne noge), a brez priprav in izobraževanja še zdaleč ne 5km ali več. Goran mi je priporočil superge Nike Free Run+ 3. Minimalističen, zelo lahek copat z malo blaženja. In v tem grmu tiči zajec. Ker ima copat malo blaženja (v peti) sem bil že takoj na začetku prisiljen v pravilen korak. Ta pa je daleč od tega, da bi bil enostaven. Običajno neuki tekači tečemo tako, da pristanemo na peto in pričakujemo, da bo superga ublažila udarec oz. pristanek. Če tega blaženja v supergi ni, tečemo bolj po prstih ali s celim stopalom, to pa pomeni, da bolj trpijo mišice, ki prevzemejo blaženje namesto pene v supergi. In moje noge SO bolele! O, ja. In to hudo!

A bolečina je lahko del užitka. Ali pač? Prebral in pregledal sem cel kup videov o tehnikah teka in se odločil, da bo bolje, da prekinem s shujševalnim programom in se priključim začetniškemu. Istočasno mi je Tine svetoval, da naj začnem uživat vitaminske in mineralne prehranske dodatke, saj tek izčrpava telo in brez ustrezne prehrane ne bom dolgo tekel. Odločil sem se za Supradyn vitamine s Q10 in MorEpa Omega3 kapsule in kmalu se je moje počutje precej popravilo.

S treningi, ki mi jih je narekoval RunKeeper, in ustrezno prehrano mi je uspelo v precej kratkem času pospešiti tempo in povečati razdaljo. In tu me je zaneslo!

Glede na to, da nisem več rosno mlad, sem si zadal precej visok cilj, da 5km pretečem pod 30min. Seveda tak tempo za izkušene tekače ni niti ogrevanje, zame, začetnika, pa je bil le preveč, kot se je pokazalo. Za dvigovanje tempa in razdalje samo običajni tek ne zadošča, treba je teči intervale - menjavanje hitrega in počasnega teka oz. hoje. In ko sem tako šprintal po tartanu in sem mučil z dvigovanjem svojih sposobnosti, je počilo. In to precej hudo!

Polar, ki sem si ga vmes nabavil, da bi mi meril pulz, mi je nameril 180 maksimalnega pulza in povprečnega 168. Precej za moje srce, ki ima že od rojstva napako. Ko sem odtekel tistih 6km na tartanu, sem se odvlekel domov in nato 14 dni nisem mogel početi ničesar. Srce pa me je bolelo, da je bil že sprehod po stopnicah pravi izziv.

Dva tedna počitka in nato lahko razgibavanje na orbitreku vsak drugi dan. Tako sem po slabem mesecu pavze spet lahko stopil na asfalt in se prepustil napornemu užitku! Sprva seveda počasi, danes pa sem se že napol približal običajnemu tempu. Skrbeti moram le, da me spet ne zanese.

Res je, v teku sem začel uživati in mi je žal, da tega nisem spoznal že prej.