Štartala sva precej zgodaj (za ta čas), a do Črne je kar nekaj vožnje (in to ne ves čas po avtocesti).

Avto sva zapustila pri žičnici in se odpravila proti Koči na Peci. K sreči se pot tu zmerno vzpenja, tako, da se človek lepo počasi ogreje. Kmalu sva slekla vetrovke, Gregor precej pred menoj.

Na pol poti do koče sva, začuda, srečala večjo skupino ljudi, ki so se že vračali v dolino. Kasneje sva zvedela, da so prespali v koči. Ker je oskrbnik še pospravljal, sva dobila vroč čaj in malo prigriznila ter se posušila, da sva laže nadaljevala v mrzlem vremenu. Oskrbnik naju je pred odhodom opozoril, da na vrhu precej piha. In res, komaj sva dobro prišla do razpotja na zavarovano pot, je začelo pihati, da se je bilo treba obleči. Tam sva se tudi ločila, Gregor, ki ljubi zajle in kline, se je podal po zavarovani, jaz pa sem jo mahnil po običajni poti.

Med potjo proti vrhu me je občasno močila sodra in nekaj snežink, tako, da sem moral dati nase Gore-Tex.

Pot je vseskozi zmerna, nikjer kake posebne strmine. Primerna tudi za malčke ali starčke (če le zmorejo 3 ure hoje). Mraz, veter in megla pa sta jo naredili malce pestrejšo.

Na vrhu megla in veter, da sva poiskala zavetje med skalami, kjer sva na brzino pomalicala in jo hitro ucvrla nazaj.

Izlet na Peco ne bi bil popoln, če ne bi skočila budit kralja Matjaža v njegovo votlino. Žal je spal tako trdo, da ga tudi midva nisva mogla zbuditi.

Povratek domov pa je bil pestrejši. Odpravila sva se direktno v Solčavo in preko Luč do Kamniške Bistrice ter nato po avtocesti domov. Do Solčave sva tako umazala avto, da ga je do doma močan naliv komaj opral. Pa naj še kdo verjame kartam, ki kažejo asfaltirano cesto tam kjer je ni.