Vstajanje ob 4h zjutraj mi nikoli ni bilo povšeči. Enourna vožnja in dvourni vzpon na Old Man of Storr pa sta se končala brez odličnih posnetkov, čeprav smo se precej trudili.

Na vrhu hriba nas je ob mrazu (cca. -3°C) in precej močnem vetru (30-40km/h) prezeblo do kosti. Ličnice in obraz, ki je bil edini nezaščiten del telesa, so mi skorajda pomrznili! Z očmi pa sem imel težave že pri gledanju na display na aparatu, kaj šele naokoli.

Pa je bila napoved tako obetavna ...

Obzorje se je sicer za kratek čas obarvalo, a le v tankem pasu, drugače pa je vzhodno nebo pokrivala precej gosta oblačnost.

Ob sestopu pa smo izgubili Raya, odtaval jo je mimo nas in se izgubil med balvani ter jo mahnil kar čez drn in strn v dolino. Iskali smo ga celo uro, na koncu pa sva z Mario obupala in se odpravila v dolino. Guy je medtem dvakrat preiskal vso okolico, kjer sem ga nazadnje videl, a zaman. V trenutku, ko sem prišel do avta, se je Ray pripeljal po cesti, saj je medtem tudi on že prišel do ceste in poštopal mimoidočega.

Medtem, ko smo čakali Guja, da sestopi, me je poklicala žena, da je hči na smučišču izgubila svoj iPhone. K sreči sem ji pred časom vklopil funkcijo "find my iPhone" in po 7 urah iskanja, ga je s sošolci našla. Locirali smo ga na nekaj m natančno, sredi smučišča, nato pa so s funkcijo piskanja določili natančno mesto in ga izkopali. Revež je bil ves prezebel, a še vedno delujoč. Hvala bogu! Že izguba objektiva me bo drago stala, še en iPhone pa bi bil preko trenutnih finančnih zmožnosti.

Za poslastico pa še nekaj slik od včeraj in nazaj.

Svetilnik na Neist Point-u je možno najeti oz. v njem prespati.