Ja, celo leto sem moral čakati. Pa se je kljub vremenu splačalo.

Torej, že pred dvema letoma sem želel iti na foto delavnico v Northumberland, ki jo organizira Guy Edwardes, pa je bila že zasedena. Poskusil sem čez leto pa spet prepozno, tako, da sem nato rezerviral letošnji termin. Guy ima namreč skoraj vse delavnice razprodane vsaj leto vnaprej. In kdor je bil vsaj na eni, ve zakaj!

Tokrat sva šla z Boštjanom in letela kar z ljubljanskega letališča. Guy naju je zjutraj pobral in sledila je naporna vožnja, najprej do Newcastla in nato naprej do Bambourgha. Stacionirani smo bili v Bamburghu, ki je majhna vasica ob veličastnem gradu, ki dominira bližnji okolici. Grad je spremenjen v luksuzne apartmaje, ki pa so dragi ko žefran.

Žal smo imeli skoraj ves čas dež in močan veter (slednje je bilo sicer zaželjeno), tako, da je rezultirajočih slik bolj malo. So pa zato bile dogodivščine toliko bolj zanimive!

Že takoj prvo jutro, ko smo slikali ruševine gradu Dunstanburgh, sem se predolgo zadrževal med kamni na obali in me je ujela plima! Kdor še ni bil tam, naj povem, da je med plimo in oseko 5m višinske razlike! In plima narašča zeeelooo hitro. V paniki sem začel teči proti obali, a je to po spolzkih okroglih kamnih precej težko. Sledil je padec in v trenutku sem bil do pasu v mrzli morski vodi. Tudi nepremočljive površne hlače in škornji niso pomagali. Ker to še ni bilo dovolj sem nato spodrsnil še na skali na obali in si potolkel koleno do kosti in raztrgal površne hlače. In najbolj žalostno od vsega, slika bo morda komaj ena, če!

Cel dan sem nato čmokal v mokrem škornju, a zebst me je začelo šele zvečer, ko smo slikali kamnite kroge, ko se je živo srebro spustilo pod 0°C.

Naslednje dni smo imelo dež in blato ter veter. V petek nas je celo pričakalo sneženo jutro. Odšli smo celo do Hadrianovega zidu, ki je nekoč mejil Anglijo od Škotske. Izlet zanimiv, slik bolj malo. Dež nas je popolnoma opral.

Najbolj zanimiv je bil četrtek, ko smo spet slikali na obali, tokrat grad Bamburgh. Veter je pihal kakih 30-40 km/h, valovi pa so bili 4-5m. Seveda smo slikali na mestu, kjer so valovi udarjali ob obalo, saj so tam najbolj dramatični posnetki. Pa tudi najbolj razburljivo je! V nekem trenutku je Guy zakričal: "Big one!!!" in že smo pograbili vsak svoj tripod in bežali na obalo. Pa ni kaj dosti pomagalo. V trenutku smo bili skoraj do vratu v vodi! Leigha, ki je bil z nami, je odneslo, a k sreči je uspel obdržati aparat nad vodo. Bil pa je popolnoma pošprican, Leigh pa premočen do kože. Pa ne samo on, vsi! Med vsemi sem imel najbolj amaterski aparat in sem ga k sreči zavil v polivinilasto vrečko, tako da hujših posledic ni utrpel.

Polivinilasta vrečka (pa kar tista iz Mercatorja za sadje) je odlična zaščita proti dežju (ali v našem primeru pred razpenjenim morjem). Uporabimo pa jo tako, da jo poveznemo preko aparata z objektivom in nato nanj privijemo filter. Filter zareže polivinil, ki ga nato odtrgamo, da je prednja leča vidna (lahko nato navijemo filter nazaj). Preostanek vrečke nato pritrdimo na objektiv z elastiko ali sončno zaslonko, ki še dodatno ščiti objektiv pred pršenjem vode. Ročki nato pod aparatom zavežemo, da ne mahedrata preveč. Pomaga tudi žično sprožilo. Za kukalo pa v vrečko naredimo majhno luknjo. Na tak način je aparat varen pred vsem, razen pred padcem v vodo.

Guy nam je nato (ko so se naše cunje sušile) pokazal nekaj trikov pri pretvorbi slik v ČB, kajti zaradi vremena bodo tokratne slike praktično vse v ČB varianti. Bistvo pa je v poudarjanju kontrastov brez pretiranega navijanja kontrasta samega. Sliši se čudno, rezultati pa so odlični!

Če povzamem, je bila delavnica kljub slabemu vremenu uspešna. Slik je sicer bolj malo, je pa zato vtisov toliko več. In eno zagotovo velja, še bom šel tja.